Ko se v naravi srečata srce in duša, se rojeva zgodba, ki presega besede. Tako se je začel tudi poročni dan Roka in Monike – v mirnem objemu oktobrske sobote, ko se je gozd ovil v tišino in meglo, in ko je narava zadržala dih, kot da ve, da se pripravlja nekaj posebnega.
Monika je bila osupljiva v dolgi, beli poročni obleki, ki je nežno plapolala v hladnem vetru, kot bel jelen v meglenem jutru. Njena eleganca je žarela kljub mrazu, ob njej pa je stal Rok, ponosen in pokončen, s pogledom, ki je povedal vse: »To je moj življenjski ulov.«
Fotografiranje je potekalo sredi hladnega jesenskega dne, a toplina, ki sta jo izžarevala mladoporočenca, je grela vse prisotne. Megla v ozadju je dodala pridih skrivnosti in večnosti.
Njuna ljubezen se je prepletala z zgodbami dreves, tihimi koraki divjadi in šepetom listja. Vse je bilo na pravem mestu. Ta dan ni bil le poroka, bil je obred narave, duš in src, ki so si obljubili skupno pot – pot, polno poguma, spoštovanja in nežnosti.
Rok in Monika sta si obljubila zvestobo v slogu, ki jima je najbližji – preprosto, naravno in z globokim občutkom pripadnosti. In kot pravi vsak lovec: potrpežljivost, srčnost in spoštovanje do življenja vodijo do najlepših zgodb.
Naj bo vajina zgodba večna.
