Poroka Nine in Tomaža je bila nekaj popolnoma drugačnega. Brez prič, brez gneče, brez hrupa – le onadva, jaz in matičarka. Vse je potekalo mirno, tiho, a v zraku je bilo čutiti nekaj izjemno močnega. Ko sta si izmenjala zaobljube, je v tistem iskrenem poljubu bilo vse – zaupanje, ljubezen, spoštovanje in globoka povezanost.
Po obredu smo se podali na sproščeno portretno fotografiranje, ki je bilo kot sprehod skozi nežne trenutke – najprej v senci dreves parka, potem še ob nežnem toku Drave. Narava, toplina poletnega dne in tišina brez besed so ustvarile čarobno kuliso.
Čutila sem energijo pričakovanja, hvaležnost in tisto posebno tiho srečo, ki se ne da povsem opisati z besedami. Solze so bile blizu, komaj zadržane – a niso bile nujno žalostne ali vesele. Bile so... resnične.
Za takšne poroke sem neskončno hvaležna – ker imam priložnost ujeti nekaj, kar presega klasične podobe. Nekaj, kar ostane.
